Ozadje
Kolonialno politiko, ki jo vodi zahrbtna metoda divide et impera ali deli in vladaj, lahko štejemo za koren tega konflikta. Kolonialnih držav se po vsem svetu spominjajo ne le po njihovem brutalnem odnosu do domorodnih ljudstev območij, ki so jih zasedle, ampak tudi po slavnih mejah, ki so jih z ravnilom in svinčnikom narisali čez zemljevid sveta v nekem podkraljevem uradu, mejah, ki nimajo temelji na željah tamkajšnjih ljudi. Takšne meje so še danes vir nestabilnosti.
Britanska represija je v 20. stoletju pripeljala do oboroženega boja tamkajšnjih narodov za narodno osvoboditev, v vrtincu katerega se je postopoma razvil notranji boj med različnimi frakcijami, političnimi predstavniki različnih družbenih slojev, ki je kulminiral z vojaškim udarom leta 2021.
Vojaški udar
Zamenjava oblasti v razmerah kapitalizma se lahko zgodi na več načinov, eden od njih je vojaški udar. Frakcija buržoazije, ki je prevzela oblast s svojim globokim zanašanjem na vojsko, je nadomestila donedavno Nacionalno ligo za demokracijo in s svojim vojaškim in reakcionarnim pristopom ponovno aktivirala stara odporniška gibanja, zaostrila boj obstoječih in poleg tega ustvarila nova. Obe organizaciji predstavljata le različne frakcije kompradorske buržoazije. Prav ta paleta različnih gibanj se bo na koncu združila v eno celoto, ki trenutno bije več kot uspešno vojno proti hunti.
Z razvojem notranjih razmer so velike imperialistične sile začele bolj odkrito kazati svoje interese.
Imperialisti v Mjanmaru
Reakcije na vojaški udar
Različni interesi velikih sil na tem področju so povzročili različne odzive, ampak karzagotovo vpliva in bo vplivalo v vse večji meri, so odzivi in odnosi med Ameriko in Kitajsko.
Mjanmar je zaradi svoje strateške lege pritegnil pozornost vseh velikih plenilcev v obliki Amerike, Kitajske, pa tudi stare vladarice – Velike Britanije. Prav ta britanski vpliv je med prvimi podprl vlado, ki je bila zamenjana z državnim udarom. Po drugi strani pa je ameriški kapital, ki je obdržal masko demokracije, formalno podprl strmoglavljeno vlado, vendar razmeroma tiho in brez pompa, ki ga sicer zaznamuje, in to iz dveh razlogov. Prvi je zbliževanje pravkar strmoglavljene vlade s Kitajsko, drugi pa je bolj konkreten – ameriške naftne družbe so nemoteno delovale tudi po udaru vojaške hunte. Britanski imperializem je odločno podprl odstavljeno vlado, po isti poti pa je šla tudi Evropska unija.
Razvoj situacije
Ko pa se je vojna vlekla in so uporniki nizali zmago za zmago, se je tuji dejavnik začel drugače obnašati tako do hunte kot do samih upornikov.
Kitajska, ki ji je prejšnja vlada bolj ustrezala, je začela vse bolj sodelovati s hunto iz več razlogov. Kitajska ima velik kapital v Mjanmaru. Več kot 30 % mjanmarskega izvoza in uvoza je iz Kitajske in vanjo, medtem ko Kitajska hkrati predstavlja 30 % neposrednih tujih naložb v Mjanmar. Tudi Kitajska je poleg Rusije bila in ostaja glavni dobavitelj orožja za to državo. Prav tako ima Kitajska poleg vsega naštetega v načrtu preko Mjanmara priti do morja, torej Indijskega oceana, preko kitajsko-mjanmarskega ekonomskega koridorja (CMEC).
Po drugi strani pa se Amerika vse bolj približuje upornikom, ki že od začetka vojne prosijo za vojaško pomoč. Amerika je doslej poslala le humanitarno pomoč in komunikacijsko opremo. Ameriški mediji pa ob novih porazih hunte vse glasneje pozivajo k odprti vojaški pomoči odporu.
Da bi posredno pomagala hunti, je Kitajska s svojim vplivom na nekatere uporniške skupine poskušala sprožiti premirje, da bi sile hunte dobile prepotreben čas za reorganizacijo in dopolnitev lastnih sil. Vendar ni le ta načrt propadel, tudi hunta sama ni uspela izpolniti nalog, ki ji jih je naložila Kitajska, med drugim uničiti verigo spletnih goljufov, ki so na Kitajskem povzročili precejšnjo finančno škodo.
Odporna gibanja
Omenili smo, da obstaja veliko odporniških gibanj, ki zastopajo različne etnične skupine, ideologije in celo tuje sile.
Ljudske obrambne sile (PDF)
Največja oborožena formacija v odporu. Predstavlja oboroženo krilo Nacionalne enotne vlade (NUG), vlade, ki predstavlja odstavljeno vlado, ki je trenutno v izgnanstvu. Ustanovljena je bila takoj po državnem udaru, njen cilj pa je “ponovna vzpostavitev demokracije in izgradnja zveznega demokratičnega zavezništva”.
Predstavlja del kompradorske buržoazije, ki je med državnim udarom izgubila oblast. Ker niti država niti politični blok nista pripravljena polno podpirati opozicije, se ta za zdaj financira z donacijami podjetij, katerih interese ogroža padec te klike z oblasti.
Za razliko od drugih organizacij, ki se borijo proti oblasti, ki bodisi delujejo v celoti ali večinoma po etnični osnovi, ta organizacija deluje na podlagi političnih prepričanj.
Kačinska osamosvojitvena vojska (KIA)
Oboroženo krilo Kačinske osamosvojitvene organizacije (KIO). Sestavljajo ga etnični Kačini – konfederacija etničnih skupin, ki naseljujejo območja severnega Mjanmara, Kitajske in severovzhodne Indije. Ustanovljena je bila leta 1961 in se je večino svojega obstoja borila proti državi Mjanmar.
Financira se z regionalnimi davki in trgovino z žadom, lesom in zlatom. Razred, ki ga predstavlja, je lokalna buržoazija. Njen glavni cilj je uresničitev samostojne države Kačin, ki je, kot so že večkrat povedali tako javnosti kot mjanmarski vojski, osnova za morebitna pogajanja o prekinitvi ognja.
Prav tako ta organizacija tesno sodeluje z NUG.
Ljudska osvobodilna vojska (PLA)
Majhna organizacija, ki je oboroženo krilo revizionistične Komunistične partije Burme (CPB). Sprva prava komunistična stranka, se je ta stranka večkrat razcepila, na koncu pa je popolnoma padla pod kitajski vpliv.
Ta skupina je prenehala delovati leta 1989, ponovno pa se je aktivirala leta 2021, po vojaškem udaru. Ko so jo ugasnili, so njeni člani pobegnili na Kitajsko, po vojaškem udaru pa so se vrnili v Mjanmar in začeli oborožen boj.
Etnične oborožene organizacije (EAO’s)
Zaradi že omenjenega nacionalnega zatiranja je v samem Mjanmaru veliko oboroženih formacij, ki so bile ustanovljene po etnični osnovi.
Mjanmarska vojska nacionalne demokratične zveze (MNDAA)
Oboroženo krilo Mjanmarske narodne stranke resnice in pravičnosti (MNTJP), ki predstavlja etnično skupino ljudstva Kokang, ki so Han Kitajci. Cilj te stranke je avtonomija ljudstva Kokang.
Ta stranka je nastala z razhodom s Komunistično partijo Burme leta 1989. Deluje v regiji Kokang, na severu države Shan, na meji s Kitajsko, s katero vzdržuje tesne vezi.
Narodna osvobodilna vojska Ta’ang (TNLA)
Ustanovljena leta 1992, je oboroženo krilo Samoosvobodilne fronte Palaung (PSLF) – politične organizacije, ki so jo ustanovili pripadniki etnične manjšine Ta’ang, ki živi na severu države Shan.
Ta skupina se bori za samoodločbo ljudstva Ta’ang in “pravi federalizem” v Mjanmaru.
Arakanska vojska (AA)
Ta skupina je bila ustanovljena leta 2009. Predstavlja oboroženo krilo Združene arakanske lige (ULA) in je največja bojna skupina z ocenjenimi 30.000 vojaki.
Njihov cilj je obnoviti suverenost Arakanov, ki živijo v Rakhinu. Rekrutirali so tudi Rohingje, ki živijo v Rakhinu. Poleg te regije so aktivni tudi v drugih regijah po državi.
Karenske oborožene skupine
To so mešane skupine, sestavljene iz Karenov. Največje organizacije so Obrambne sile karenskih narodnosti (KNDF), Karenska vojska (KA) in Karenska nacionalna ljudska osvobodilna fronta (KNPLF).
Ideologija teh skupin sega od desničarskega nacionalizma do levo usmerjenih skupin.