Zakaj Palestina?
Vojna v Palestini traja že dolgo, veliko dlje od 7 mesecev, kolikor je minilo od operacije Poplava Al Aksa. Zgodovina tega spopada je bila na našem portalu že obdelana, čeprav bi se o tem gotovo dalo še marsikaj napisati. Poleg tega konflikti, ki so se zgodili na Zahodnem bregu in preostalem delu Palestine še pred začetkom vojne v Gazi, kažejo, da je bila oktobrska eksplozija, ki je šokirala “demokratični svet”, le kvalitativni skok v konfliktu med dvema stranema, ki sta ne pustite prostora za nevtralnost.
Nenehni napadi na Rafo, medtem ko se nadaljujejo pogajanja o morebitnem premirju, kažejo, da je Izrael pravzaprav v obupnem položaju, iz katerega pa nadaljuje svojo genocidno politiko. Politični poraz, ki bi pomenil njegov umik iz Gaze, kar je eden od pogojev pogajanj, bi bil signal, da izraelska vojaška mašinerija vendarle ni tako močna, kar bi lahko imelo posledice v odnosih z drugimi arabskimi državami.
Nenehni napadi na Rafo, medtem ko se nadaljujejo pogajanja o morebitnem premirju, kažejo, da je Izrael pravzaprav v obupnem položaju, iz katerega pa nadaljuje svojo genocidno politiko. Politični poraz, ki bi pomenil njegov umik iz Gaze, kar je eden od pogojev pogajanj, bi bil signal, da izraelska vojaška mašinerija vendarle ni tako močna, kar bi lahko imelo posledice v odnosih z drugimi arabskimi državami.
O vojni
Govoriti o značaju vojne pomeni tudi izpostaviti temeljne družbene sile, ki vodijo do nje. Ker se vojna kot pojav nenehno pojavlja skozi zgodovino razredne družbe, je jasno, da se opredeliti glede na ta proces in izgubiti izpred objektivnih zgodovinskih okoliščin pomeni zreducirati sebe na raven fraz in praznega moraliziranja, kar na koncu pomaga zasužnjevalci. Prav tako nas lahko preučevanje pojava vojne brez ideje o tem, zakaj to počnemo, predstavi kot častilce vojne kot take. Ne bomo poskušali prikazati moralne nesmiselnosti vojne, ker bo vojna sama poskrbela za to, bomo pa pokazali, da obstajajo trenutki, ko je vsako nasilje nad imperializmom in kolonializmom ter v perspektivi celotnega kapitalizma tudi dejanje, ki ruši temelje same vojne, to je, da revolucionarno in osvobodilno nasilje ni isto kot drugo – izkoriščevalsko, kolonialno in fašistično, saj v sebi resnično nosi kalček miru.
Kljub dejstvu, da se bije na razmeroma majhnem ozemlju, ki v globalnih okvirih ni največje in morda ne najpomembnejše za imperialistične sile, sta prav ta vojna in vprašanje njenega značaja razdelila in mobilizirala ljudi. po vsem planetu. To se ni zgodilo le zaradi grozljivih zločinov, ki jih je Izrael zagrešil v Gazi in zunaj nje. To se ni zgodilo niti zato, ker ta in ta Izrael uživa politično, vojaško in drugo podporo celotne t.i kolektivnega zahoda. Ne, zgodilo se je zato, ker je palestinski napad celemu svetu pokazal, da lahko navadni civilisti, če so politično enotni, motivirani in oboroženi, prisilijo v predajo tudi najresnejše vojaške sile. Poleg tega je prav ta vojna izjemno jasno pokazala, da je vojna samo nadaljevanje politike z drugimi sredstvi in da politiko določajo ravno razredna razmerja. Sistematično čiščenje ozemlja od prebivalstva, infrastrukture in vseh oblik prejšnjega življenja, da bi se isto ozemlje dodelilo velikim kapitalistom in drugim lojalnim, razgalja ekonomski in razredni vztrajnik te konkretne vojne.
Ostati navidezno nevtralen v konfliktu med tistimi, ki vodijo politiko “v miru” z buldožerji in v vojni s tanki, bi pomenilo postaviti se na njihovo stran. Pokazati bistvo te in vsake vojne in sprejeti odpor kot zgodovinsko nujnost bi pomenilo ne le zmago za Palestino, ampak za vse izkoriščane po svetu.
Zato je treba jasno povedati, da je palestinski boj zgodovinsko napreden in osvobodilni boj, saj njegov uspeh ne bo pomenil le osvoboditve velikega naroda, ampak tudi velik udarec sami bazi, ki proizvaja bedo, bedo in, navsezadnje vojna sama. Uničenje izraelskega režima kot udarne pesti imperializma na Bližnjem vzhodu bo dokončno odprlo prostor za rešitev nacionalnega vprašanja Palestine in s tem odprlo novo zgodovinsko poglavje na tem področju.
