Novice iz Mjanmara

Od zadnjega poročila se je vojna v Mjanmaru zaostrila. Odpor je nadaljeval svojo ofenzivo 1027 in zavzel številna ozemlja, vasi in celo mesta. Takoj po začetku ofenzive so manjše etnične oborožene organizacije (EAO) sprožile ofenzivo v državi Kaya. Ofenzivo so na že ustaljen način poimenovali le s številko, tokrat z ofenzivo 1111.

5. januarja je zavezništvo etničnih oboroženih organizacij zavzelo zelo pomembno mesto – Laukaing, ki se nahaja na meji s Kitajsko, v državi Shan. Kmalu za tem, 12. januarja, je bilo podpisano premirje med temi organizacijami in vlado s pomočjo Kitajske, ki je delovala kot posrednik in pritiskala na odporniške skupine, da ga podpišejo.

Samo nekaj dni kasneje je v zahodnem Mjanmaru, v zvezni državi Rakhine, Armada Arakan (AA) zavzela zelo pomembno mesto, imenovano Paletwa.

Enote vojaške hunte so bile opustošene zaradi dezerterstva in nizke morale, ki je bila posledica človeških in teritorialnih izgub. Na spletu se je pojavilo več videoposnetkov, ki prikazujejo sile hunte, ki bežijo čez meje v druge države, kot so Bangladeš, Indija in Kitajska. V Bangladešu je svojo rešitev našlo okoli 340 pripadnikov obmejne policije vojaške hunte, ki so dezertirali skoraj takoj po napadu odporniškega gibanja, 700 vojakov pa je zbežalo v Indijo.

Zaradi vse močnejšega pojava odporniškega gibanja je bila mjanmarska vlada prisiljena ponovno uvesti zakon o mobilizaciji, ki bi ji omogočal mobilizacijo ljudi za obdobje dveh let. Po drugi strani si prebivalci Mjanmara tega ne želijo in zaenkrat večina mladih beži iz države, a če bo vlada te ukrepe začela izvajati bolj odločno, je pričakovati, da bo odpor proti mobilizaciji dobil bolj bojevit značaj.

Pored mobilizacije, dolazi i do intenziviranja vazdušnih napada, kako na vojne, tako i na civilne ciljeve. Od Palestine, preko Indije i sve do Mjanmara, ono što smo već nekoliko puta rekli se potvrđuje – da što je pokret otpora uspešniji, to je frustracija represivnog sistema veća, a otelotvorena u pljački, silovanjima i nasumičnim ubistvima. U Mjanmaru ovo možemo videti u tome, što se vazdušnim napadima sve više ciljaju stambeni i religiozni objekti, koji nemaju nikakvog vojnog značaja.