Na našem portalu smo že večkrat zapisali, da vojna v Palestini ni nekaj, kar se je zgodilo samo od sebe, brez namiga ali priprave – je najprej kvalitativni preskok v konfliktu, ki traja veliko dlje. Kot vsak drug vojaški spopad je tudi nanj treba gledati kot na nadaljevanje politike z drugimi, nasilnimi sredstvi, ki pa mora imeti svoj temelj v materialnih – razrednih odnosih, ki vladajo v Palestini.
Z vidika Palestine je to narodnoosvobodilni boj, ki vključuje nacionalno buržoazijo, delavski razred in njemu bližnje sloje. To se odraža v skupnem vojaškem in političnem nastopu s palestinske strani.
Prav tako je z vidika Izraela – oziroma njegovega vladajočega razreda – jasno, da gre za vojno za nova ozemlja, nove trge, nove vire, preprosto povedano – nov ozemeljski dodatek k njegovemu lebensraumu.
Izraelski načrt, da uniči Hamas kot organizacijo in vrne talce, ki so v ujetništvu od začetka vojne, ni le propadel, ampak se nikoli ni smel, niti se ni mogel uresničiti. Če takrat komu ni bilo jasno, je zdaj očitno, da je bil to le izgovor za začetek vojne, ki naj bi bila lahka, hitra in zmagovita. Serija vojaških porazov je kljub splošnemu uničenju Gaze to v praksi zanikala.
O donosnih delovnih mestih za sektorje vojaške industrije po svetu, ki so se pojavila po začetku izraelske ofenzive na Gazo, ni treba veliko govoriti. »Demokratična in civilizirana« Evropa je skupaj z ZDA pohitela napolniti izraelsko vojaško mašinerijo z dodatnim orožjem, raketami, minami in strelivom, zavedajoč se, da le tako lahko ubrani svoje trgovske poti v vzhodnem Sredozemlju in svoj politični vpliv, in prihaja lahko tudi velikanski dobiček. Del tega vojnega kolača sta zajeli Srbija in Hrvaška. Znano je, da je Hrvaška do leta 2022 prodala za dobrih 600.000 evrov orožja, Srbija pa je samo v letu 2024 izvozila za približno 14 milijonov evrov orožja.
Vendar tudi genocid, ki se izvaja, ni posledica enostavnih dekretov in ukazov – to dejanje ima svoj ekonomski motiv. Nadaljevanje kolonizacije in grabljenja zemlje politično in ekonomsko krepi položaj izraelskega kapitalističnega razreda, tako navznoter kot navzven.
Napovedi o gradnji hotela na obali Gaze, medtem ko vojna še traja, pravzaprav kažejo, zakaj je to ozemlje tako brutalno bombardirano. Večje kot je uničenje, večje je uničenje že obstoječe infrastrukture in kapitala – večji je prostor za »nove investicije« in za nove dobičke. Ne gre samo za hotele, na mestu uničene Gaze lahko nastanejo nova naselja z novo infrastrukturo, industrijo, bankami in trgovskimi centri, ki lahko v miru zagotavljajo ogromne dobičke izraelski buržoaziji.
Izrael ni edini, ki mu je ta vojna prinesla nov donosen posel. Diplomatska oddaljenost nekaterih držav od Izraela, kot je Turčija, je le formalnost, za katero se skrivajo novi trgovinski posli in dogovori, sklenjeni s posredovanjem tretje osebe. V enem od takih primerov turško blago pride do izraelskih pristanišč prek grških ladij.
Druga posledica vojne je ogromno obubožanje palestinskega ljudstva, predvsem njihovega delavskega razreda. Bolj kot beda te množice pesti med vojno, bolj bodo po njej pripravljeni prodati svojo delovno silo za nižje plače in slabše delovne pogoje. To je tisto, na kar upajo izraelski kapitalisti, ki so doslej množično zaposlovali Palestince kot poceni delovno silo, a tudi buržoazija okoliških arabskih držav. Primer, ko so egiptovski politiki in kapitalisti namerno dvignili ceno prehoda iz Rafe v Egipt, in to v obdobju največjega uničenja s strani Izraela, zgovorno pove, zakaj okoliške države obračajo glave pred to katastrofo.
Po vojni, če bo prišlo do zmage Izraela, bosta obnova in »regeneracija« Gaze služila kot formalni izgovor, pod katerim se bo skrivalo najstrašnejše izkoriščanje in rop, ki ga bo multinacionalni kapital lahko izvajal in ki ga bo prek svojih institucij in podjetja, bo Palestince pahnil v še hujšo odvisnost in podložnost. V tem primeru bo izraelska vojaška okupacija porok za posojila, finančni nadzor in pahanje Palestincev v še globlje suženjstvo.
Interes za podaljševanje vojne kažejo tudi druge arabske države v neposredni soseščini. Ne le zaradi potencialne delovne sile, ampak tudi zato, da svoje interese tesneje povežejo z ameriškimi in drugimi imperialisti. Če se izkaže, da Izrael dolgoročno ne more vzdrževati prehodnih poti skozi Rdeče morje in vzhodno Sredozemlje, bodo morali zahodni imperialisti poiskati drugega, sposobnejšega zaščitnika teh profitnih marž. Gotovo so tudi takšni, ki v tem vidijo svojo priložnost, da se uveljavijo kot »regionalni dejavnik miru«.
Poleg tega obstajajo tudi drugi projekti, ki za domnevno človečnostjo skrivajo poskus krepitve svojega vpliva – na primer projekt izgradnje dokov, ki bi služili za dostavo hrane in pomoči. Za takšnimi projekti stoji boj za takojšnjo gospodarsko, vojaško in obveščevalno prisotnost številnih držav, ki bi se skrivale za tovrstnimi postojankami. Tem načrtom kategorično nasprotujejo skupine palestinskega odpora, saj se zavedajo, da bi to pomenilo še večjo odvisnost od držav, kot so ZDA, Nemčija, Francija, Britanija ipd.
Zato je boj, ki ga vodijo Palestinci, tako pomemben, saj kot smo omenili, to ni samo boj proti cionističnemu režimu, ampak je tudi boj proti sistemu, ki je takšen režim ustvaril in ga vzdržuje. Gre za boj proti imperializmu kot takemu in ta boj že vključuje ne le palestinske množice, temveč tudi daleč širše dele delavskega razreda, ki se, čeprav na globalni ravni še vedno zdijo anarhični in neorganizirani, počasi spoznavajo, da je glavni orožje, ki ga imajo – orožje organizacije – in da je oboroženi boj sam le oblika in nepogrešljiv del splošnega boja, ki ga je treba prej ali slej sprožiti za likvidacijo izkoriščevalskih sistemov.
