Poreklo krize
Preteklo obdobje so v Nemčiji zaznamovale številne demonstracije, politične in gospodarske krize, ki nakazujejo, da se prejšnje obdobje zatišja in socialne države bliža koncu.
Neomejeni šovinizem in rasizem, ki sta pod masko liberalcev leta rasla po »liberalni« Evropi in sta bila reakcija na demografske in populacijske spremembe, ki so prizadele Evropo ter pandemijo, je ob začetku vojne v Ukrajini doživela še večji razmah. Motnje v dobavnih verigah surovin in drugega blaga so povzročile prve znake resnejše krize v gospodarstvu, ki je kot vedno močno prizadela malomeščanstvo (oz. buržoazijo). Pod vtisom izgube svojega prej relativno stabilnega položaja so regije Nemčije, kjer je ta sloj nekoliko bolj zastopan, povzročile vse večjo rast desničarske stranke AfD (Alternativa za Nemčijo), ki se je tako rekoč razmahnila na krilih militarizacije in islamofobije, ki sta vse intenzivnejši.
Trenutek, ki je predstavljal udarec realnosti, je bilo skrivno srečanje članov AfD, »Identitetnega gibanja« (še ene desničarske stranke), a tudi nekaterih članov Demokrščanske unije, druge največje stranke v Bundestagu (nemškem parlamentu), pa tudi nekateri nemški kapitalisti. Na razkritem sestanku so razpravljali o načrtih za deportacijo migrantov in nemških državljanov tujega porekla.
Takšni načrti niso naključni, sploh če upoštevamo, da je Nemčija izkazala polno odobravanje in podporo politiki, torej genocidu, ki ga Izrael izvaja v Gazi.
Demonstracije
Kot odgovor na ta razvoj dogodkov so v Nemčiji potekala množična srečanja v večjih mestih, kot so Köln, Hamburg in Berlin. Protesti, ki jih vodijo večinoma liberalni politiki, so ostali večinoma mirni, čeprav v Nemčiji vzporedno tlijo protesti nemških kmetov in vojna v Gazi.
Da zadeva ni povsem propadla, so poskrbeli komunisti, pa tudi drugi borbeni elementi. Drugi teden januarja so izvedli tradicionalni pohod po Berlinu, posvečen Karlu Liebnechtu, Rozi Luxemburg in Vladimirju Leninu. Pohod je dobil množičen značaj, zbralo se je več tisoč ljudi, vodile pa so ga komunistične in propalestinske organizacije. Veliko število revolucionarnih in protiimperialističnih sloganov je policiji dalo “legitimnost” za napad na demonstrante. Takšni napadi niso nepričakovani, če upoštevamo nemško zunanjo politiko, pa tudi aretacije aktivistov, povezanih s propalestinskim gibanjem v sami Nemčiji. Policijski napad je bil po zaslugi komunistov in drugih militantnih elementov čez nekaj časa odbit, vendar je policiji uspelo aretirati več ljudi in divje pretepiti enega protestnika.
Tako kot je pred stoletjem kapitalistična Nemčija pod vodstvom »levih sil« v obliki socialdemokratov pobijala revolucionarne voditelje in puščala širok prostor za poseganje fašizma, tako je danes Nemčija nekoč »v imenu demokracije« ponovno zateguje obroč okoli naprednih in borbenih sil, ponovno utira pot nekim novim fašistom, z novimi dokončnimi rešitvami, ki se lahko končajo le z edinim dokončnim porazom.
